18Nov

NasvetKraniosakralna terapija – moč dotika

Kraniosakralna terapija je majhen, vendar pomemben del osteopatske medicine. Gre za zelo blago in nežno obliko manualne terapije, ki se je razvila v okviru osteopatske medicine in je dandanes popolnoma samostojna terapevtska metoda.

Kraniosakralno terapijo je razvil ameriški osteopat dr. William Sutherland v začetku 20.stoletja. Odkril je notranje (intrinzično) premikanje lobanjskih kosti. Premikanje je seveda minimalno in ga je moč zaznati z rokami. Nadaljnja klinična raziskava je odkrila različne kraniosakralne ritme, ki jih lahko merimo z občutljivimi inštrumenti. Dr. Sutherland je to premikanje znotraj kraniosakralnega sistema poimenoval »dih življenja«. Zanimivo je, da je ritem moč zaznati že pri zarodku in izgine šele približno 20 minut po smrti. Njegovo delo je nadaljeval in nadgradil ameriški osteopat dr. Johan Upledger.


Kraniosakralni sistem sestavljajo kosti lobanje (cranium), hrbtenica, križnica (sacrum), možganske ovojnice, možgani in hrbtenjača (centralni živčni sistem – CŽS). Med hrbtenjačo in ovojnicami kroži možganska tekočina imenovana likvor, ki možganom in hrbtenjači nudi zaščito in absorbira udarce. Motnje izločanja, absorbcije in kroženja likvorja prizadenejo delovanje našega CŽS, s čimer so lahko motene vse ostale telesne funkcije.

Kraniosakralni sistem lahko obravnavamo kot pol zaprt hidravlični sistem, ki se širi in krči ritmično, od 6- do 12-krat v minuti. Deluje neodvisno od srčno-žilnega in dihalnega sistema. Ritem obeh je hitrejši od ritma kraniosakralnega sistema.


Terapevt uporablja nežen dotik, približno težo 5g, pri čemer zaznava kraniosakralni ritem, ki ga je najlažje zaznati na premikanju lobanjskih kosti in na križnici. Različne tehnike nam omogočajo, da zaznamo morebitne nepravilnosti v delovanju kraniosakralnega sistema in ga po potrebi uravnavamo.

Pri običajnem tretmaju pacient leži na mizi oblečen. Terapevtove manipulacije kraniosakralnega sistema so osredotočene na lobanjske kosti in križnico. Manipulacije so nežne, nevsiljive in jih pacient doživlja kot sproščujoče. Ravno zaradi te nežne obravnave imajo terapevtove tehnike globok učinek, saj pacient ne čuti potrebe po obrambi.

V povprečju tretma kraniosakralne terapije traja 40 minut. Izvaja se v dveh korakih: najprej se z nežnim dotikanjem določenih delov telesa (lobanje, hrbtenice, križnice in včasih tudi okončin) ugotovi, kakšno je stanje kraniosakralnega sistema – njegov ritem, moč in razsežnost. V naslednjem koraku se na to izvede zelo rahle pritiske na ista mesta, z željo po vzpostavitvi notranjega ravnovesja.

Kraniosakralna terapija se od drugih masažnih tehnik razlikuje predvsem po svoji nežnosti, s čimer od terapevta ne zahteva velike moči. Potrebna pa je velika zbranost in osredotočenost na delo.

Glede na to, da zmanjšujemo pritiske na sam živčni sistem in strukture, ki ga obdajajo, je kraniosakralna terapija primerna za vse: za mlade, malo starejše in ostarele, za nosečnice, otroke, za bolnike, športnike, utrujene pisarniške delavce…

Izjemne rezultate dosega pri ljudeh, ki imajo težave z zbranostjo, nespečnostjo, hiperaktivnostjo, glavoboli, avtizmom. Uspešna je tudi pri športnih poškodbah, išiasu, postoperativnem okrevanju, prebavnih težavah, motnjah vida, itd.

Kraniosakralno terapijo se lahko naučite na našem seminarju. Če pa želite še več informacij, obiščite spletne strani dr. Johan-a Upledgerja.